Istrska pramenka

Izvor in razvoj pasme

Istrska pramenka se je razvila na območju Krasa in Istre, kjer je bila ovčjereja v preteklosti pomembna gospodarska panoga. Dohodek je predstavljala prodaja jagnjet, sira, sirotke in volne na Beneško, v Trst in na Goriško. Zaradi pomanjkanja krme na kraškem svetu, je bilo potrebno gnati ovce tudi na bolj oddaljene planine. Poleti je paša potekala na Snežniku in okolici, jeseni v okolici Vremščice, v zimskem obdobju v Istri in Furlaniji. Po drugi svetovni vojni se je ovčarstvo s selitveno pašo zelo omejilo. Posledice so bile v opuščanju in zaraščanju kmetijskih površin. Kasneje se je razvila sodobnejša tehnologija reje.

Značilnosti pasme

Živali so večinoma bele barve s temnimi pikami po glavi in trupu. Povprečno ovce v višino vihra merijo 70 cm. Ovce so praviloma brez rogov, ovni imajo dobro razvite in nazaj zavite rogove. Ovni dosežejo telesno maso do 95 kg, ovce pa od 60 do 75 kg. Značilna je slabša poraščenost živali z volno nogah in trebuhu, kjer so večinoma gole. Povprečna velikost gnezda je 1,1 jagnjeta.

Število živali

Lokacije rej

Namen reje in izdelki

Istrska pramenka je namenjena za prirejo mleka in jagnjet. Prireja je danes večja kot je bila v preteklosti, ko sta bili oskrba in prehrana skromnejši. Povprečna mlečnost je 170 kg mleka s 7,1 % maščob in 5,8 % beljakovin. Iz mleka izdelujejo veliko vrst sirov (mehke, trde za rezanje ali ribanje, poltrde). Zaradi specifične klime in rastlinja na paši ter tradicionalnih postopkov izdelave in zorenja je kraški (istrski) ovčji sir prepoznaven po teksturi in okusu. Stranski izdelek je sirotka. Odlična sta tudi skuta in jogurt.