Javna služba nalog genske banke v živinoreji (JSGBŽ) izvaja vsakoletni monitoring za pasme goveda, kopitarjev, drobnice, prašičev, perutnine, kuncev, psov in čebel. V Registru pasem z zootehniško oceno sistematično spremljamo 14 avtohtonih, 13 tradicionalnih, 17 tujerodnih pasem ter dve pasmi, ki nista uvrščeni v omenjene skupine pasem (istrsko govedo in oplemenjena bovška ovca). Največ pasem spremljamo pri govedu in konjih (po 12), najmanj pri kozah (4) in kokoših (5). Med avtohtone pasme uvrščamo pet pasem ovc, štiri pasme konj ter po eno pasmo goveda, prašičev, koz in kokoši. V Registru spremljamo tudi kranjsko čebelo in kraškega ovčarja. V skladu s Pravilnikom (Ul. RS, 2004) so tradicionalne pasme tiste, ki so se prilagodile na podnebne in druge pogoje določenega geografskega območja in so pod neprekinjenim rejskim delom 50 let (konji, govedo) oz. 30 let (ostale vrste). Pri kokoših spremljamo štiri tradicionalne pasme, pri prašičih tri in pri govedu, konjih in kozah po dve. Pri ovcah nobena izmed pasem ni uvrščena med tradicionalne pasme. Oplemenjena bovška ovca ni uvrščena v nobeno izmed skupin. Trenutno na priznanje za slovensko avtohtono pasmo čaka istrsko govedo, pri katerem je bila žal reja prekinjena ravno v obdobju priprave zakonodaje leta 2002 in tako ni bila uvrščena med avtohtone pasme.

Večina pasem domačih živali rejenih v Sloveniji je pod sistematičnim rejskim delom vsaj zadnji dve desetletji. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) je priznalo rejske programe za 40 različnih pasem. Izjema sta dve pasmi goveda (istrsko govedo, galloway), ena pasma prašičev (durok), pasma ovc (oplemenjena bovška ovca) in pet pasem kokoši. Za perutnino evropska zakonodaja ne določa upravljanja populacij z rejskimi programi. Za oplemenjeno bovško ovco in istrsko govedo v Sloveniji trenutno nimamo vzpostavljenega rejskega programa, se pa priprava le teh načrtuje. Živali pasme oplemenjena bovška ovca se vodijo v ločenem razdelku rodovniške knjige za bovško ovco.

Podatke o čistopasemskih plemenicah in plemenjakih vpisanih v rodovniške knjige JSGBŽ pridobi od rejskih organizacij oz. služb, ki opravljajo naloge vodenja rodovniških knjig v okviru Skupnega temeljnega rejskega programa. V Register vključujemo tudi informacije o velikosti populacij goveda iz centralnega registra za govedo, ki ga vodi Sektor za identifikacijo in registracijo ter informacijske sisteme (SIRIS), ki deluje na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR). JSGBŽ pri monitoringu prednostno zajame podatke iz rodovniških knjig oz. Programa ohranjanja biotske raznovrstnosti v slovenski živinoreji, v katerega so vključene avtohtona in tradicionalne pasme kokoši.  Za pasme goveda, ki niso pod okriljem priznanega rejskega programa v Sloveniji, so ocene staleža, ki jih priskrbi SIRIS, pomembne, saj nudijo edini vir informacij o populacij v Sloveniji. Zanesljivost teh podatkov je manjša kot v primeru monitoringa populacij znotraj rejskega programa.

Z namenom oblikovanja ukrepov in strategij ohranjanja pasem vsakoletno podamo stopnjo ogroženosti pasem domačih živali (Ul. RS, 2014; Register pasem z zootehniško oceno, 2024). Kriteriji za določanje stopnje ogroženosti poleg velikosti in trenda populacije vključujejo tudi sposobnost pasme za reprodukcijo, delež čistopasemskih parjenj, geografsko razširjenost in stopnjo inbridinga. Končna stopnja ogroženosti se določa glede na oceno kriterija, kjer je stopnja ogroženosti najnižja. Na sliki 1, sliki 2 in sliki 3 smo status ogroženosti prikazali na koncu vrstice za vsako pasmo, kjer rdeča barva predstavlja stopnjo »kritična ogrožena«, oranžna barva stopnjo »ogrožena«, svetlo zelena barva stopnjo »ranljiva« in temno zelena barva »neogrožena«.

Med avtohtonimi pasmami, ki se uporabljajo za kmetijstvo in prehrano, je osem pasem kritično ogroženih, ostalih pet sodi med ogrožene pasme (slika 1). Čezmejnim in tujerodnim pasmam ocenimo stopnjo ogroženosti tako na nacionalni ravni, kot tudi na globalni, pri čemer končna ocena temelji na oceni na globalni ravni. Status ogroženosti na globalnem nivoju ponazorimo z zunanjo obrobo pri stopnji ogroženosti, medtem ko notranji del predstavlja oceno na nacionalnem nivoju. Primer čezmejne pasme je lipicanski konj, katerega reja je razširjena po več državah v Evropi. Glede na podatke v informacijskem sistemu DAD-IS je prisoten v 18 državah (FAO, 2024). V Sloveniji ima pasma lipicanski konj stopnjo ogroženosti kritično ogrožena, na globalnem nivoju pa sodi med neogrožene pasme. Stopnje ogroženosti ne ovrednotimo pri čebelah. Kraški ovčar sodi med ogrožene pasme (Register pasem z zootehniško oceno, 2024). Med tradicionalnimi pasmami je osem kritično ogroženih (na nacionalnem nivoju) in tri ogrožene pasme (slika 2). Populacije slovenskih avtohtonih in tradicionalnih pasem zaradi stanja ogroženosti zahtevajo preudarno rejsko delo in skrbno upravljanje.

Stanje živalskih genskih virov primerjamo na osnovi števila čistopasemskih živali vpisanih v rodovniško knjigo, saj se velikost populacij spremlja različno pri posameznih vrstah. Stalež čistopasemskih živali avtohtonih pasem v rodovniški knjigi predstavlja 17,6 %, živali čistopasemskih živali tradicionalnih pasem predstavljajo 40,4 % in tujerodnih 42,0 %. Najštevilčnejši pasmi sta črno-belo govedo in lisasto govedo. Skupaj predstavljata  64,6 % staleža čistopasemskih živali.

Med avtohtonimi pasmami (slika 1) so največje populacije pasem jezersko-solčavska ovca, oplemenjena jezersko-solčavska ovca, cikasto govedo in bovška ovca. Le te skupno predstavljajo 73,5 % staleža plemenskih živali avtohtonih pasem. Med najmanjše populacije sodijo bosanski planinski konj, lipicanski konj in krškopoljski prašič. Ocena populacije krškopoljskega prašiča zajema podmladek in pitance (2.006 živali), kljub številčnosti in razširjenosti po celotni Sloveniji pa je pasma po številu plemenskih živali v rodovniški knjigi (362) med manjšimi populacijami. Ocena populacije za drobnico je ocenjena kot seštevek plemenic in plemenjakov.

Med tradicionalnimi pasmami je najštevilčnejša pasma lisasto govedo, ki šteje 38.790  čistopasemskih živali v rodovniški knjigi, medtem ko je po podatkih v centralnem registru v Sloveniji populacija velika 180.717 živali (slika 2). Rjavo govedo šteje 10.533 plemenic in plemenjakov. Ostale populacije so znatno manjše. Stalež tradicionalnih pasem brez lisastega in rjavega goveda predstavlja le 5,9 %. Zadovoljivo velikost populacije imata pasmi kokoši: slovenska rjava kokoš (2.688) in slovenska grahasta kokoš (1.396), vendar sta pasmi zaradi reje na eni lokaciji kritični ogroženi. Reja slovenske pozno operjene kokoši se ukinja. Pasmi ljutomerski kasač in slovenski landrace – linija 55 sodita med najbolj ogrožene pasme.

Med tujerodnimi pasmami 89,2 % staleža predstavlja črno-belega goveda (slika 3). Število čistopasemskih živali v rodovniški knjigi znaša 53.478, po podatkih centralnega registra je populacija 1,6 krat večja. Ostale populacije so manjše, razlike med številom živali vpisanih v rodovniško knjigo in centralnim registrom, so večje. Število čistopasemskih živali pasme limuzin v rodovniški knjigi znaša 2.185, po podatkih centralnega registra je populacija 13 krat večja (30.339). Podobno velja za pasmo šarole. V rodovniški knjigi je vpisanih 1204 živali, po podatkih centralnega registra je velikost populacije 13.434. Za pasmi galloway in istrsko govedo se rodovniški knjigi ne vodita, zato smo na sliki 3 prikazali število čistopasemskih živali po podatkih centralnega registra. Zaradi nekaterih posebnosti pasme aberdeen angus, rejci razlikujejo med črnim aberdeen angusom, rdečim angusom in nemškim angusom, kjub temu, da gre za eno pasmo. Te pasme imajo skupni rejski program (Rejski program za angus govedo v Sloveniji, 2020), v Registru te populacije spremljamo ločeno, saj smo z monitoringom pričeli pred vzpostavitvijo rejskega programa.

Genetski material plemenskih živali se shranjuje v različnih oblikah: živali, seme, oocite, embriji, telesne (somatske) celice ali DNK (dezoksiribonukleinska kislina). Trenutno je v  genetskih rezervah je shranjeno več kot 13.000 vzorcev semena 295 plemenjakov. Stanje genetskih rezerv je za posamezne pasme zelo različno. Najobsežnejša zbirka shranjenega semena je pri pasmi cikasto govedo (7.812 vzorcev, 61 plemenjakov). Obsežno zbirko vzdržujemo in dopolnjujemo za jezersko-solčavsko ovco (825 vzorcev, 29 plemenjakov) in bovško ovco (720 vzorcev, 21 plemenjakov). Hranimo tudi 18 vzorcev semena trotov. Zadovoljiv obseg genetskih rezerv je za pasme: krškopoljski prašič, istrska pramenka, belokranjska pramenka ter drežniška koza, kjer je zbranih od 553 do 625 vzorcev semena, odvzetega od 11 do 20 plemenjakov po pasmi. Za hitro in učinkovito rekonstrukcijo pasem je priporočena uporaba semena in jajčnih celic, vendar je pridobivanje in uporaba slednjih dražja, postopek pa daljši. Pri kokoših imamo odvzeto seme od 11 do 27 petelinom pasmi, kar znaša med 44 in 108 vzorcev slamic po pasmi. Vse slamice v genski banki vsebujejo več doz semena v eni slamici, zato je potencialno število osemenitev večje. V genski banki je shranjeno tudi 434 kunčjih zarodkov linij SIKA A in SIKA C in sicer za potencialno rekonstrukcijo pasme v prihodnosti. V zbirki genetskega materiala je dodatno shranjenih 5.374 vzorcev somatskih celic in DNK, v 99,6 % so odvzeti različnim živalim. Največ vzorcev pripada kranjski čebeli (1021 vzorcev), sledi jezersko-solčavska ovca (864) in drežniška koza (801).